Zgodovina

Podrobnosti: Napisal: Rok Pečar

Desno od ceste, ki pelje iz Planine preko Grabna mimo Strmce na Studeno in od tod mimo belškega križišča, čez Vrhe v Landol in dalje v Razdrto, leži gorata pokrajina, kjer dominirata Gora in Nanos. Od tod tudi ime naših krajev Pudgura. Redko katera pokrajina v Sloveniji je v pisnih virih tako slabo zastopana, kot je naša Pudgura.

Pokrajina sama je reliefno precej razgibana, v svojem južnem delu pa toliko položna, da so jo rimski graditelji cest s pridom izkoristili. Cesto so prebivalci teh krajev imenovali kar Jamborna cesta. Zgodovinsko so zanimivi tudi kraji v tej pokrajini - vasi Strmca, Studeno, Belsko, Bukovje, Gorenje, Predjama, Landol, Šmihel, Brezje, Malo Ubeljsko in Veliko Ubeljsko in Strane.

Preberite več: Jamborna cesta

Podrobnosti: Napisal: Andreja Penko

Približno 300 metrov iz vasi Studeno proti Ljubljani stoji na desni strani ceste star vklesan kamen. Temu mestu se reče "Pri Lepi jablani". V vasi Studeno znajo domačini povedati, da je bil ta kamen prvotno star rimski miljnik (taki kamni so stali ob rimskih cestah in so označevali razdaljo od Rima, razdaljo do naslednjega miljnika in ime graditelja ceste). Sama oblika res spominja na miljnik, vendar pa za to trditev ni čvrstih dokazov. Kamen je bil verjetno vzet iz ruševin srednjeveškega dvora na Tabru. Opaziti je, da je bil preklesan, verjetno leta 1823, kar označuje letnica na kamnu. Zanimivo je, da je bil mejnik celo ukraden, toda domačini so ga spretno pridobili nazaj. Danes kamen stoji na prvotnem mestu, zraven pa smo postavili informativni napis.

Preberite več: Lepa jablana

Podrobnosti: Napisal: Andreja Penko

Spodnji tekst je avtorsko delo Andreje Penko in je povzet z njenim dovoljenjem iz njene nove knjige z naslovom Naše korenine, katere založnik je Galerija2 iz Vrhnike. V knjigi lahko preberete še veliko drugih zanimivosti iz zgodovine naših krajev. Priporočamo vam nakup.

Splošno o rimskih cestah

Stari Rim je razvil gradnjo in vzdrževanje cest na visoko raven. Takratne ceste še danes občudujemo tako glede njihove načrtnosti, kakor tudi vešče izgrajenosti. Izdelali so odlično in načrtno mrežo daljnovodnih cest, delno naslednic prastarih prometnih poti, ki so še obstajale kot dobrodošla dediščina pradobnih narodov. Največja razsežnost je bila dosežena v 2. stoletju p. n. š., vrhunec razvoja pa sovpada že z začetkom razširitve rimske vladavine v svetovno državo ter spremembo republike v cesarstvo leta 30 po. n. š..

O rimskih cestnih povezavah izvemo v antičnih zemljevidih, od grških in rimskih geografov ter zgodovinarjev, iz epigrafskih spomenikov, miljnikov in arheološko ugotovljenih cestah ter naselbinah. Rimljani so postavljali ceste čim bolj naravnost. Gradili so jih prek močvirij in visokih prelazov, prek voda in jih celo vsekovali v živo skalo. Gradnje cest so se naučili od Etruščanov. Shemo rimske ceste je podal Vitruvius Pollio v svojem delu »De architectura«:

1.       "statumen" - 3 cm debel temelj cestnega telesa iz lomljenega kamenja v malti. Ta sloj so na močvirnih tleh podpirale brane na kolih;
2.       "ruderatio" - 25 cm debela plast kot pest debelega proda v malti;
3.       "nucleus" - 25 cm kot oreh debelega proda v malti;
4.       "summa crusta" ali »summum dorsum« - 30 cm krovni sloj iz peska in proda ali mnogokotne kamnite plošče.

Sheme rimskih cest (po ZCSI 1972)

Preberite več: Rimske ceste