Desno od ceste, ki pelje iz Planine preko Grabna mimo Strmce na Studeno in od tod mimo belškega križišča, čez Vrhe v Landol in dalje v Razdrto, leži gorata pokrajina, kjer dominirata Gora in Nanos. Od tod tudi ime naših krajev Pudgura. Redko katera pokrajina v Sloveniji je v pisnih virih tako slabo zastopana, kot je naša Pudgura.

Pokrajina sama je reliefno precej razgibana, v svojem južnem delu pa toliko položna, da so jo rimski graditelji cest s pridom izkoristili. Cesto so prebivalci teh krajev imenovali kar Jamborna cesta. Zgodovinsko so zanimivi tudi kraji v tej pokrajini - vasi Strmca, Studeno, Belsko, Bukovje, Gorenje, Predjama, Landol, Šmihel, Brezje, Malo Ubeljsko in Veliko Ubeljsko in Strane.

jamborna_cesta.jpg

Pokrajina je bila naseljena že v prazgodovini. Rimljani, ki so naše kraje zasedli do preloma med starim in novim štetjem, so jih z dobrimi cestami povezali s središčem države. Tako je bila zgrajena cesta, ki je iz Ogleja preko Vipavske doline prišla do Razdrtega in od tam preko Landola, mimo Belskega, preko Studenega, Strmce in Lohače v rimsko Emono. Po tem prostoru je v dobi preseljevanja narodov potovalo več barbarskih ljudstev, ki so izmenoma gospodovali nad Italijo, dokler se niso leta 568 od tod selili Langobardi, ki so zasedli skoraj vso severno in del srednje Italije. V teh krajih je sledila slovenska poselitev, ki je postala trajna.

Srednji vek je bil v naših krajih zaznamovan s turškimi vpadi, ki so bili najhujši od leta 1469 dalje. Kmetje so bili pretežno prepuščeni samoobrambi. Prvi poskus take obrambe je bil le signaliziranje s posebnimi sli, pogosteje pa so se posluževali grmad, ki so zagorele na najdlje vidnih hribih in naznanjale prihajajočo nevarnost. Kmetje so si gradili tudi utrjena zatočišča na vzpetinah okoli cerkva, tabore ali pa so se zatekali v varno zatočišče kraških jam. Manjše turške posadke so bojeviti kmetje včasih tudi ugnali, tako da so Turki morali plen skriti. Tako govori ustno izročilo v Studenem o zakopanem turškem zakladu, ki je v preteklosti buril raziskovalne duhove med lahkoverneži. Dokaz bojev proti Turkom je tabor v Studenem, ki so ga utrdili med 15. in 16. stoletjem.

Leta 1978  sta Miroslav Pahor in Ilonka Hajnal pričela raziskovati pozabljeno, delno zamočvirjeno in uničeno prometno žilo, ki je bila svoj čas tako živahna in prometna – staro rimsko cesto imenovano tudi Jamborno cesto. Ob tem pa so zaživeli tudi ljudje s svojimi spomini in napisala sta knjigo Po jamborni cesti...v mesto na Peklu, katero je leta 1981 izdala Prešernova družba v Ljubljani. V njej je zelo nadrobno opisana zgodovina naših krajev. Spodnji tekst je večinoma povzet prav po tej knjigi.

Kot smo že zgoraj zapisali pelje cesta iz Planine preko Grabna mimo Strmce na Studeno in od tod mimo belškega križišča, čez Vrhe v Landol in dalje v Razdrto. Težko si je zamisliti, da je prav po tej stari rimski cesti potekal tako živahen promet, predvsem lesa za potrebe ladjedelnic. Beneška poročila iz 15. in 16. stoletja govore., da so bili naši kraški vrhovi obraščeni z velikimi bukvami in hrasti. Kljub temu, da marsikdaj očitajo Habsburžanom, da so slabo gospodarili z gozdovi, je popolnoma jasno, da je večina posekanega lesa odhajala v Benetke. Hrastovi gozdovi so segali do obronkov Nanosa in ob njem vsaj do Landola in Šmihela. Od tod dalje pa so rasle jelke in bukve, o katerih sicer ni poročil, ki pa so jih Benetke prav tako potrebovale kot hrast. Dokaz o izvozu lesa je tudi cesarski dekret iz leta 1717. S tem dekretom je Karl VI. Prepovedal izvoz za gradnjo ladij primernega lesa, torej predvsem hrasta in jelke, ki se naj prodaja avstrijskim ladjedelnicam za potrebe mornarice. Iz dekreta izvemo, da naš les ni šel samo v Benetke, temveč tudi v Lizbono na Portugalskem. K temu so pripomogli tudi ljudje ob jamborni cesti. Tako je zgodovina naših krajev predvsem zgodovina gozdarstva. Tako je tudi naš trud usmerjen predvsem v obujanje starih običajev gozdarjenja in kmetijstva, čeprav to niso agrarni kraji, pa je vseeno na tem območju bilo dokaj razvito tudi kmetijstvo, saj je bilo glede na poseljenost krajev kar precej kmetij. Viri iz 16. in 17. stoletja so sicer bolj skopi. Zapisano je, da je kmet Semen Galle iz Studenega trgoval s Trstom, prav tako je zapisano, da je stiški opat leta 1547 zastavil 7 kmetij v Strmci, 10 kmetij v Stranah in 12 kmetij v Studenem.

V pisnih virih se omenja, da se je po tej cesti vozilo jambore tudi iz drugih krajev Slovenije, tako iz gorenjske, dolenjske in drugih delov. Tako je neki kmet iz Ljutomera pripovedoval, da so nekoč vozili v Trst les dolg 22 metrov in kakšne težave so vse imeli na poti preko trojanskega klanca, vrhniškega klanca in klanca pri Planini. Prav tako naj bi nekoč vozili iz Rakitne jarbol v Trst za ladjo imenovano Laibach (Ljubljana), dolg kar 64 metrov.

Tako so tudi prebivalci naših krajev izkoristili trgovino z lesom in si na ta način pomagali preživeti. Postavili so mitnice, gostilne, prav tako pa tudi sami trgovali z lesom in lesnimi izdelki pa tudi kmetijskimi pridelki. Odpadli les, ki ni bil primeren za ladjedelnice so razžagali in vozili v Trst in Postojno za kurjavo. Ker je ostalo še vedno veliko odpadkov – drevesnih vrhov in vej, so lastniki gozdov to zbrali in »kuhali« sladko oglje. Žgali so ga na vsem območju Nanosa in Gore od Malega Ubeljskega do Strmce, tako v posebnih, kakor tudi firštovih gozdovih, kajti tudi firšt je gledal, da se je les kar najbolj izkoristil. Oglarjev v Nanosu je bilo veliko. Prihajali so iz Čičarije, Istre, Furlanije in Italije. S seboj so prinašali svoje šege in navade, svoj način prehrane, predvsem pa veliko revščino, kajti prihajali so iz najrevnejših krajev, ki si jih lahko zamislimo. Čeprav ni natančnejših podatkov, pa tudi domačih oglarjev ni bilo malo. V Šmihelu zatrjujejo, da je imela svoje kopišče vsaka hiša. Čeprav je to verjetno pretirano, pa kopišč sigurno ni bilo malo. V Stranah in Gorenju je bilo podobno. V Bukovju, Studenem in obeh Ubeljskih so žgali oglje nekateri vaščani. O oglarjih ni zapisano nič le v vaseh Landol in Belsko, pa so tudi tukaj verjetno bili, glede na veliko količino posekanega lesa. Oglje ni bilo cenjeno samo v ladjedelnicah, kjer so ga potrebovali za različne namene, tudi kot pogonsko gorivo. Prodajali so ga tudi kot gospodinjsko kurivo.

Oglarsko delo je bilo zelo naporno. Znositi na kup 100 m3 drv, jih nasekati in smotrno zložiti, to je terjalo nekaj zelo napornih dni dela. Ko je bilo oglje kuhano, ga je bilo treba razkriti, ohladiti in naložiti na vozove in po strmih cestah zvoziti do vasi. Tudi to je bilo zelo naporno in zahtevno. Za to so rabili poklicne furmane na kratke razdalje – seveda samo tujci, ker so domačini to naredili sami s pomočjo drugih sovaščanov, zaradi manjših stroškov.

Poleg lesa in sena je bilo na tem območju oglje najpogostejši prodajni artikel. Celo dekleta, ki so z gmajne gredoč pela oglarsko pesem, so pravilno sklepala, da jim bo oglar, ki »mora bit' moj«, prožil pravzaprav – v primerjavi s kmečkim – dokaj lagodnejše življenje, saj se je dalo z ogljem veliko zaslužiti. Za to je dokaz tudi poseg trgovcev v trgovino z ogljem, katerih je bilo zelo veliko.

Tako je bilo na tem območju v takratnih časih tudi veliko gostiln, saj so jih potrebovali furmani za počitek in sprostitev. V njih je bilo veliko kvartaških miz in ni bilo malo primerov, da je kdo tu zakvartal vse svoje premoženje. Tako so furmani tu zapravili zasluženi denar, konje, vole vozove, pa tudi zadolžili so se nekateri. Dolgove je bilo težko plačati. Najprej je šla živina s hleva, nato se je zmanjšalo posestvo, pa tudi »na boben« je kdo prišel. Temu je sledila tudi izselitev. Takšnih primerov sicer ni bilo veliko, je bilo pa veliko furmanov vdanih pijači. Na poti pa so furmane čakale tudi druge pasti. Tako je bilo furanje takrat precej nevarno in so ga opravljali lahko samo moški. Veliko je bilo cestnih napadov. Brez lesa, brez Trsta in drugih pomorskih krajev pa furmani in kmetje teh krajev niso mogli živeti. Toda brez svojega pomorstva, brez potreb po lesu, brez komisijonov, tudi Trst ne bi pomenil nič. Furmani so bili torej vez med Trstom in istrskimi mesti in podgurskimi in podnanoškimi kmeti.

Glede na to se je razvijala tudi obrt, ki so jo vsi dejavniki potrebovali. Večina obrti je bila sicer vezana za domače potrebe, izkoristili pa so tudi potrebe furmanov oz. potrebe prehodnega prometa. Tedaj so bile vasi na tem območju tudi veliko bolj obljudene, kot so danes. Družine z 8 do 11 otrok niso bile redke, redkejše so bile družine z manj otroci. Tudi zaradi tega je bila obrt še kako potrebna. Tako so bili tukaj krojači, čevljarji, mizarji in štramacarji, kakor tudi obrtniki, ki so skrbeli za prometna sredstva. Pa tudi tesarji in oglarji. Obrti, potrebne za promet so bile predvsem v vaseh ob cesti. Tako so bile to predvsem družinske obrti, ki so prehajale od očeta na sina in tako dalje. Tako je bilo na tem območju izdelanih veliko število voz in drugih delov opreme. Tudi kolarskega dela je bilo veliko, prav tako so izdelovali tudi okovje, predvsem v Strmci. Bilo je tudi veliko kovačev. Tu so bili tudi sedlarji, tesarji, košarji, vilarji in grabljarji, mizarji, čevljarji, krojači, šivilje in mlinarska obrt. Najvažnejše tržno blago pa je bila živina. Živinoreja sama pa ni bila zgolj tržno blago temveč so jo redili bolj kot prometno sredstvo, saj so tukaj redili predvsem vprežno živino.

Poleg vsega pa so bile predmet trgovine tudi poljščine. Omenja se predvsem fižol in krompir. Omenja se tudi »kisava«. Le to so prodajali predvsem v Postojno, saj je bila najbliže. Poleg tega so prodajali tudi korenje, glave zelja, pa tudi kak zaboj jabolk ali hrušk. Trst je vse to pokupil. Če niso mogli prodati na debelo, so pa na drobno.

Med prvo svetovno vojno je bilo na tem območju veliko vojaštva. Oglasilo se je pomanjkanje. Kot uspešno blago se je takrat pojavil fižol. Tako so v letih od 1916 do 1918 fižol »tihotapili« tržaškemu prebivalstvu. Zraven so dodali še kakšno vrečo krompirja in zelja. Vendar tega ljudje niso jemali kot »črnoborzijanstvo«, saj so bili tam tudi naši ljudje. Skoraj vsaka hiša ima sorodnike v Trstu. V bistvu so jim pomagali. Zraven pa so peljali še za ostalo prebivalstvo. Plačali so sicer dobro, vendar zaslužek je bil majhen. Če je denarja kaj ostalo, ga je požrla vojna inflacija. Šlo se je v bistvu za golo preživetje.

Po prvi svetovni vojni se je trgovina usmerila predvsem v Postojno. Tam se je naselila italijanska »gospoda« to je občinski, davčni, sodni uradniki, oficirji in financarji, vojaška policija in tajna policija. Kasneje tudi novo učiteljstvo. Najbolj prodajani artikli so bili predvsem kisava, sladka repa in zelje, jabolka, hruške in slive. Najbolj pa je šel v promet semenski krompir. Te kraji, ki ležijo na nadmorski višini 600 in preko 600 metrov so pridelovali odličen semenski krompir, ki so ga imeli radi predvsem na primorskem. Cenjen prodajni artikel predvsem za Avstrijo in Italijo pa je bila tudi divjad. Tako je bilo na tem območju tudi veliko divjega lova. Prodajali pa sto tudi drva. Predmet trgovine v teh krajih pa so bile tudi razne gozdne in poljske rastline, katere so nabirale predvsem ženske, otroci in mladinci.

Napredek v teh krajih pa so ovirali predvsem razni strahovi, vraže in coprnije. Ljudje ob jamborni cesti so bili v nekaterih stvareh popolnoma nevedni, vdani svoji veri in praznoverju, pokorni vsem mogočim vražam in drugim takšnim ostankom srednjega veka. Vera v coprnice in coprnije in strah pred njimi sta stara, kakor je star srednji vek. Ljudje so se bali coprnic bolj kot hudiča, kajti ta je bil daleč, coprnice pa so živele med njimi. V tej praznovernosti je bilo precej domišljije.  Za ve, kar se je hudega zgodilo, so bile krive coprnice. O coprnicah se je največ slišalo v Šmihelu. Tam so namreč »živo verjeli vanje«. V Belskem so znali »odcoprati« živino, ki je zbolela. Tako izhaja o tem tudi veliko zanimivih zgodb, ki so jih vaščani na tem območju pripovedovali. Pa vendar se je z leti strah pred coprnicami tudi tu polegel, je pa naredil veliko hudega med ljudmi, saj so se bali en drugega. Iz zgodb o coprnicah so nastali tudi strahovi. Pripovedovali so celo o mrtvecih, ki so se vračali iz groba v življenje, pa o neznanih klicih iz gozda in podobno. In vendar so ljudje strahove tudi videli. O tem so pripovedovali predvsem furmani, ki so vozili ponoči. Pripovedovali so o medlih lučkah, ki so jih spremljale na poti, o dolgih sencah, ki so spremljale njihove vozove, o mrkih temnih možeh, videli so množice tavajočih duš, ki so preletavale cesto. Strah je izginil, ko so se furmani ustavili v gostilni. Pripovedovalka iz Studenega je govorila, kako jih je župnik strašil pri verouku. Strah jim je bil tako zasidran v podzavesti, da si še fantje niso upali k dekletom, če so bila ta iz sosednje vasi. Sami se čudijo, da niso ponoreli od strahu. Tako je tudi katoliška cerkev storila veliko pri strahovanju otrok in pri širjenju praznoverja. Predvsem na tem območju se to pozna še danes.

Dandanes ljudje tukaj pravijo: "Živimo bolje, kot smo živeli nekoč. Toda ne živimo lepše. Vsa lepota je izginila iz vasi. Izginilo je fantovsko petje, naši vodnjaki, naše lipe, naši »konci« vasi molčijo. Toda izginilo je še več. Včasih je sosed pomagal sosedu, poznali smo vaško samopomoč, poznali smo skupne večere ob delu in kolinah. Danes tudi tega ni več. Soseda komaj poznamo, zapiramo se v svoje hiše, nevoščljivi smo en drugemu. Namesto da bi se vsi počutili kot ena družina, postajamo družba vase zaprtih posameznikov. Kaj je do tega privedlo, je še vprašanje. Verjetno smo pregloboko zabredli v porabništvo. To pa ni dobro. Zato ni čudno, da naša mladina beži v mesta, kjer pa tudi nima tistega, kar bi rada. Kmetije pa samevajo. Ko izumremo mi stari, bodo kmetije le še plen divjadi. Ne, kljub težavam je bilo prej lepše!"

Turistično društvo »Pudgura« je ustanovljeno prav z namenom, da obudimo stare običaje, ohranimo našo naravno in kulturno dediščino, združimo ljudi, kot so bili združeni nekdaj in preprečimo izumrtje naših lepih krajev. Zavedamo se, da bomo pri tem potrebovali veliko vztrajnosti in truda, katerega pa ljudem na tem območju s tako bogato zgodovino, prav gotovo ne manjka. Od tod izvirajo tudi naše tradicionalne prireditve.

"Le jadra spet razpnimo, valovom se zročimo!"
 
VIRI:

Pahor M. in I. Hajnal 1981, Po jamborni cesti… v mesto na peklu. - Ljubljana.

   
obcina postojna
Osrednji pokrovitelj naših prireditev je Občina Postojna.
   
© TD Pudgura 2011